Misel…

Objavljeno v Razmišljanja dne 15 November, 2010 avtor zeleznikrobi

Se sploh zavedaš kako priviligiran si? Si največji dosežek matere narave!

Robert Železnik

  • Share/Bookmark

Politika?

Objavljeno v Razmišljanja dne 2 November, 2010 avtor zeleznikrobi

Najbolj pričakovani dogodek leta, kar se tiče politike v slovenskem teritoriju, je za nami. Znani so vsi rezultati. Pomeni, da so znana imena vseh županov, imena vseh svetnikov in posledično imena tistih, ki so na lokalnih volitvah 2010 izgubili. Bolj kot pričakovanje o tem, kdo bo zmagal, sem čakal na to, kdo bo poraženec in kdo bo največji osmoljenec glasovanja.

Ker so se rezultati o lokalnih volitvah v večjih mestih updatali v naše glave hitreje, kot leti space shuttle v vesolje, verjamem, da ste o tem prebrali več kot zmorejo vaše oči in slišali več kot zmorejo vaša ušesa. Pomeni, da vam ne bom nakladal, najedal, bluzil in pisal že znanih imen in strankarskih mnenj o tem, kar je znano že lep čas. Pisal pa bom o tem, kako skorumpirana, pokvarjena, kontra al dezedinjena je lahko lokalna politika v kraju oz. občini, ki šteje 1326 prebivalcev. Od tega je potencialnih volivcev 1180. Gre za občino Žetale. Žetale ležijo na jugovzhodu severovzhodne Slovenije, vinorodni okoliš Haloze (cca 25km do Ptuja, da vam bo geografska predstava o lokaciji kraja jasnejša).

Pa začnimo…

1.1.2010 se je začelo leto, ki je imelo takojšen učinek na tiste, ki so že ali bi radi bili del občinskega sveta. Zakaj? Leto 2010 je v politični sferi bilo rezervirano za lokalne volitve. In z 1.1. se je v Žetalah začel boj za glasove. Ker smo občina v razvoju, pomeni, da še nimamo izgrajene oz. zagotovljene osnovne infrastrukture (v mislih imam predvsem asfaltne ceste). Kaj to pomeni? Občinski svet občine Žetale sestavlja sedem svetnikov in župan (Občino sestavlja pet krajev). Teh sedem, ki kroji usodo ljudi v naši občini, je sorazmerno dobro pozicioniranih oz. raztepenih po celi občini enakomerno, kar pomeni, da je približno en svetnik na kraj. Zakaj je to pomembno? Nekateri izmed petih krajev v občini so malo pred ostalimi, kar se tiče infrastrukture.  In če bi svetniki bili zedinjeni, oz. da bi delovali kot celota, nebi bil problem, kar se tiče enakomernega in pravičnega razvoja v celotni občini. Zdaj pa nastane problem, saj so nekateri kraji v občini depreviligirani oz. potisnjeni na rob. To se je pa najbolj poznalo prav v zadnjem letu, torej od 1.1. 2010 naprej in se stopnjevalo, ko se je bližal čas obkroževanja. Nekateri v občinskem svetu so bili bombardirani s strani tistih, ki so bili v večini oz. so sestavljali neko navidezno koalicijo. Predvolilni čas v občini Žetale ni bil čas bratstva in enakosti, ampak čas posameznikov in manjšin (ne smemo pozabiti, da so v letu 2010 sprejemali novi ali izpeljevali načrtovani plani).

Zaradi razpleta dogodkov in nepričakovane situacije, moram zaenkrat prenehati s pisanjem, kar pomeni, da bom nadaljeval drugič. Da na hitro ruknem nek zaključek: Politika je dobra stvar, če stvari v njej in okrog nje potekajo v mejah normalne poštenosti. Lahko pa je najbolj hinavska, umazana, dobesedno gnila, če v njej sodelujejo ljudje, ki se ponašajo s takšnimi ali sorodnimi lastnostmi. Bolje je iti vstran, opazovati od daleč in podati objektivno kritiko, če že kritiko podati moraš.

Šibam… več o žetalski lokalni politiki v nadaljevanju… se beremo

  • Share/Bookmark

Fajn vreme

Objavljeno v Razmišljanja dne 30 Oktober, 2010 avtor zeleznikrobi

Sobota, 30.10.2010. Vreme je tako prijetno, da človek pozabi, da se bliža mrzla in dolga zima. Ko pogledam skozi okno dobim občutek topline, ko pa stopim skozi “okno” pa me doleti. Doleti me tista neprijetna mrzloča, ki v človekovi domišljiji zbudi potrebo po bukovih drvah. Po bukovih drvah in peči, v kateri ta drva gorijo.

Prihaja čas kolin in čas stiskanja pod odejami. Da je ta čas neizbežen je logično. Ne vem pa, ali se ga naj veselim ali ne?

  • Share/Bookmark

Samota in brezdelje

Objavljeno v Razmišljanja dne 28 Oktober, 2010 avtor zeleznikrobi

Kaj je huje? Da se vstajaš zjutraj ob šestih od ponedeljka do petka (po možnosti še v soboto), ali da se vstajaš kdaj ti paše in ne veš točno kaj bi naj delal čez dan?  Mislim, da slednje! Zakaj? Ko si enkrat v takšnem položaju, da ti nič kaj ni treba narediti, se ti začne jebati za vse, saj veš, da če ti bo vseeno, bo ti pač vseeno. Hočem povedati, da s tem, ko ti bo ravno za ostale stvari, ki te obkrožajo, ne-boš naredil nobene škode ne nobene koristi, ampak boš ostal na točki, s katero se je vse začelo. Začetek lagodja in nekoristnosti. Nastane resen problem, če v tej sadovnjaku brezbrižnosti ne najdeš zdravega jabolka oz. rešilne bilke, ki te bo gnala naprej v smislu, da ne ostajaš na točki zero, niti ne padeš pod njo, ampak se iz dneva v dan trudiš, da ohranjaš neko kontinuiteto, ki ti zagotavlja normalno razmišljanje in funkcioniranje. Pomeni, da se držiš nekega v naprej določenega urnika, ki obstaja v tvoji glavi in za katerega veš, da je dober in koristen zate. Če urnika nisi sposoben zadržati v glavi pa si ga napiši na papir ali kak drug nosilec informacij, in ko boš začutil neko oddaljevanje oz. nejasnost do razumevanja urnika enostavno pogledaš katere naloge si si za ta teden zadal oz. jih je potrebno izpolniti. Pravim za primer, če te zanese iz načrtovane poti.

Ko si enkrat v takšnem breztežnostnem prostoru, da te ne vleče ne na eno in ne na drugo stran, pomeni, da te slej ko prej doleti samota. Zakaj? Iz dneva v dan raste v nas občutek krivde, ki gre z roko v roki z občutkom nekoristnosti. Ko greš v nedeljo zvečer spat, bi to naj pomenilo, da se zjutraj vstaneš in greš delat, saj je ponedeljek, ki je tečen in dolg dan. In za tak dan se spodobi, da si nekje in da nekaj delaš in da si koristen. Jaz takšnega občutka trenutno nimam, saj ko grem v nedeljo spat je enako, kot da grem spat v petek. Sam pri sebi vem, da ne potrebujem spanca, ker me itak ne čaka naporen teden na šihtu. Namreč NE NAJDEM DELA! In ko vse te stvari sešteješ, biti doma, slediti nekemu urniku opravil, daleč v okolici ni nikogar, da bi se družil in z njim preživljal čas aktivno, prideš do zaključka, da si osamljen. Osamljen, saj nimaš službenih prijateljev, ki bi zapolnili luknjo, vrzel samote dopoldan in krepko popoldan v zimskem času in nimaš rednih prijateljev, saj so tako ali drugače odsotni (bodisi so v brezdelju v Ljubljani ali Mariboru, nekateri celo doma v hiši :S).

Občutek nekoristnosti, ne doprinosa, nefunkcionalnosti in tedenske osamljenosti te spremlja iz dneva v dan. Zato gladko odgovorim na vprašanje iz prvega odstavka: Bolje je hoditi v službo. Samo kam? Včasih so rekli “moli in delaj”, danes rečemo “moli za delo”.

  • Share/Bookmark

Želja po delu…

Objavljeno v Razmišljanja dne 6 Oktober, 2010 avtor zeleznikrobi

Moj trenutni status nosi ime absolvent, kar pomeni, da imam več cajta, kot ga lahko preživim :S … Trudim se in iščem neko delo, ki bi ga v tem izobilju časa opravljal, vendar do sedaj nisem imel sreče. Študentski servis trenutno ponuja dela, ki so zame ali pre-oddaljena ali smenska. Ne eno ne drugo ne pride v poštev, slednje predvsem zaradi futsala (prva slovenska liga). Ne vem, če človek res ne mora najti šihta, kjer bi delal od šestih zjutraj pa do petih popoldan? Pa, bog-ne-daj, vsaj približno v svoji smeri… Čakam pa tudi na učbenik od angleščine, da se začnem učiti za izpit, ki mi je ostal. Čakanje, čakanje, čakanje…

  • Share/Bookmark

Morala…

Objavljeno v Razmišljanja dne 11 September, 2010 avtor zeleznikrobi

Iz dneva v dan opažam, da ljudje ne premorejo osnovnih moralnih vrednot. To pomeni, da ne cenijo kar drugi dela, in da se delajo norca iz vsega, kar nekdo, ki “naj ne bi  bil na njihovem nivoju” počne. Ne vem kaj ni enim jasno… zakaj mešajo drek? Zakaj spravljajo nekoga na slab glas? Zakaj so idioti? Enkrat je nekdo rekel, če se bi vsak zase brigal, bi imel celo življenje kaj za delat! Torej, zakaj se morajo eni še v druge stvari vtikat, pa ne s pozitivnega vidika, ampak z negativnega in to privede določeno osebo, ki mogoče nikdar ni naredil nič slabega, na zgoraj naveden slab glas, ki se še prej kot dober širi v deveto vas.

Človek se trudi iz dneva v dan. Ne samo, da se trudi, bori se za preživetje. Zakaj si potem nekdo lasti pravico, da bo iz njega naredil nekaj, kar nikdar ni bil. Pa ne samo, da si lasti pravico, dejansko se trudi, da bo nekoga zajebal. Lahko rečem, da tak človek ne deluje na racionalni ravni, ker če bi, tega ne bi počel. Čut za moralno presojo ima takšna oseba zelo okrnjen ali ga sploh nima. Vsak posameznik, ki tlači zemljo našega planeta ima svojo zgodbo. In ta zgodba je samo njegova. Dokler zgodbe ne poznamo, ne poznamo posameznika. In, če ga ne poznamo, bolje, da smo tiho in ga sprejmemo takšnega kot je.

Jebem mater tistemu, ki ne zna cenit tuje stvaritve. Nikdar ne veš, koliko dela, truda in energije je nekdo v nekaj vložil.

  • Share/Bookmark

Inception

Objavljeno v Filmi dne 10 September, 2010 avtor zeleznikrobi

Film sem si ogledal. Vsem filmoholikom, pa tudi vsem ostalim, polagam na srce, da gredo film pogledat v kino. Po mojem mnenju je Inception naj film leta 2010. Brez nadaljnjega…

  • Share/Bookmark

Kaj se dogaja?

Objavljeno v Razmišljanja dne 10 September, 2010 avtor zeleznikrobi

Spremljati medije ali ne spremljati medijev? Zakaj se to sprašujem? Zakaj se nebi. Zakaj?

Naročen na Slovenske novice (poštar). Naročen na pregled dogodkov, katerega omogoča spletno mesto 24ur.com (na mail). Naročen na marsikaj. Narava mojega “posla” je taka, da je spremljanje takšnih in drugačnih (komercialnih ali javnih) medijev del vsakdana. In če spremljaš medije vsak dan in že nekaj let, opaziš, da so se ob prihodu recesije v medijih pojavile spremembe. Kakšne? Če je prej bila razlika med javnim in komercialnim medijem jasna je sedaj zamegljena. Javni medij je prisiljen slediti poti, ki jo markira komercialni. Vsebine, ki se pojavljajo v medijih, so totalno skomercializirane. Komercializacija sili javni mediji, da se delno odpove identiteti in prevzame del identitete, ki definira komercialni medij. Kaj to pomeni? To pomeni, da se javni medij ne identificira preko vsebin, ki so zanj značilne (kulturno, športno, narodno… udejstvovanje), ampak preko vsebin, ki so značilne za komercialo.

Odpremo časopis, preletimo spletne portale, prižgemo tv in nastavimo na dnevno-informativno oddajo…. povsod so vsebine, ki se objavljajo, podobne, če ne iste. In te so: Vojna, lakota, nacionalne, lokalne afere, naravne katastrofe in še več vojn, afer, katastrof itd. V medijih se pojavljajo takšne vsebine, ki so škandalozne, zanimive za splošno javnost, takšne ki takoj pritegnejo pozornost in takšne, ki zahtevajo nadaljnjo analizo. Zakaj? Neka tema, ki je bila objavljena v mediju, je sprožila valj navdušenja med množico oz. je bil odziv na temo v javnosti velik. Pomeni, da so tisti, ki so temo zasledili na 24ur.com tudi tisti, ki jo bodo tam spremljali. Torej od začetka do konca, saj vedo, da bodo tam dobil informacije, ki jih želijo. Primer takšne teme je Vegrad. Vegrad (z vsemi svojimi problemi) je zlata žila za medije. Od tam se napajajo. Vsak dan smo slišali, prebrali, morda videli kaj novega v zvezi z vegradom. Nacionalno znana tema (primer Vegrad) je takšna tema, ki pride v medije in tam tudi dolgo časa ostane, saj je njen potencial v obliki Gausove krivulje. Na prvi pogled nedolžna vsebina preraste v temo nacionalnih razsežnosti, za katero ve sleherni posameznik medijskega prostora. To je pomembno za medije, saj vedo, da to ljudje zanima, in da aktualnost ne bo upadla lep čas. Informacije, ki pritegnejo, pa so pomembne s strani ekonomskega vidika medija. Bolj si zanimiv, več prodaš, večji bo zaslužek. S tem si del poslanstva komercialnega izpolnil. Ko vidiš, da je zanimanje za temo upadlo, enostavno prenehaš objavljat vsebine, ki so s temo povezane (konec Gausove krivulje). To lahko narediš, saj  veš, da boš podobno stvar naredil over and over again.

Torej… Kaj se dogaja? Dogaja se to, da smo bombardirani. Bombardirani s strani takšnih informacij, ki nam ne nudijo nekega pretiranega zadovoljstva ali sprostitve, ampak s strani informacij, ki prikazujejo svet v najslabši možni obliki. Upravičeno se sprašujem, ali je res vredno spremljati medije, medije, ki delujejo izključno v težnji po večjem dobičku, ali je bolje živeti v nevednosti oz. v vednosti, da živimo v nevednosti?

Že lep čas nisem slišal stavka:”Danes pa je čudovit dan!”. Velikokrat pa slišim stavek:”Svet je v kurcu!”. Je res? Kako bi vedel, ko pa obstaja tisoč različnih resnic, resnic, ki so postale resnice s pomočjo medijev.

  • Share/Bookmark

1. Slovenska futsal liga

Objavljeno v Futsal dne 10 September, 2010 avtor zeleznikrobi

Kot vse kaže bom prihajajočo sezono 2010/2011 ponovno odigral v prvi slovenski futsal ligi. Branil bom barve KMN Dobovca.

Priprave že trajajo dober mesec. Mislim, da smo delali pošteno in dobro, saj smo v pripravljalnem ciklusu odigrali tri prijateljske tekme (čaka nas samo še ena in sicer proti hrvaškemu futsal prvoligašu Novi Marof) in vse tri smo zmagali. Prva liga se začenja že naslednji petek. Pomeni 17.9.2010. Prva preizkušnja bo v gosteh in sicer v Divači. Upam, da bomo dosegali čim boljše rezultate in pokazali Sloveniji, da se v tem koncu igra vrhunski dvoranski nogomet.

Se vidimo na tekmi….

  • Share/Bookmark

Komercializacija medijev in medijsko lastništvo

Objavljeno v Razmišljanja dne 25 Junij, 2010 avtor zeleznikrobi

Pri predmetu medijska etika, ki smo ga izvajali v šestem semestru našega študija, smo spoznavali različna etična stališča oz. področja, ki jih morajo mediji upoštevati pri svojem delu. Kaj je v medijih etično sporna stvar oz. etično sporna vsebina je jasno definirano v različnih kodeksih. Etično ravnanje novinarja (reporterja) je zapisano v Kodeksu slovenskih novinarjev, etično ravnanje oglaševalcev je zapisano v Oglaševalske kodeksu itd. Ker zaradi spornega etičnega ravnanja (pomeni, da če zavezanec kodeksa krši pravila tega) posameznik ne mora odgovarjat kazensko, niti ni kazensko preganjan (zaradi kršenja etičnih pravil, posameznik ne odgovarja oz. se ne zagovarja ne sodišču), se temu sodi na častnem razsodišču, kjer je glavni argument ta ali je posameznik kršil načela kodeksa in v kakšni meri. Kazen, ki sledi, ni zapor, ampak ugled in izguba vere v takšnega človeka. Zaradi kršenja teh pravil se posameznik lahko znajde brez službe in tudi na trgu delovne sile izgubi reference. Kodeksi so neke vrste varovalo, ki ščitijo novinarje in jih silijo k čim objektivnejšemu poročanju. Kršenje kodeksov je sprejemljivo v samo določenih primerih in takšne primere smo obdelovali na vajah. Tehtnica se nagne v prid novinarja (če krši kodeks), ko je v igri javni interes.

S takšnimi in podobnimi vprašanji smo se srečevali pri predmetu medijska etika, ki je bil s strani povezovanja in razmišljanja na visokem nivoju. Spoznali smo probleme, ki se nam zdijo na prvi pogled lahko rešljivi in nezahtevni. Ko pa smo skozi semester sprejemali več in več znanja, se nam je še tako majhen problem zdel uganka in je bil vreden podrobnejše analize, saj se za vsemi etično spornimi medijskimi vsebinami skriva zanka, ki jo je potrebno razvozlati in raztegniti, da razumemo njen globlji pomen. Vsebine, fotografije, videi ki se pojavljajo v medijih, lahko zelo hitro prečkajo črto etično sprejemljivega in se znajdejo na teretoriju etično spornega. In te, ki se znajdejo na napačni strani, je potrebno reševati. Predmet medijska etika nam je dal znanje, da ugotovimo kaj je sporno in kaj ne, kako se rešujejo problemi in kaj problemi so.

Predmet nam je dal tisto, kar potrebujemo, da napišemo esej na temo »Družbeno poslanstvo medijev in pasti komercializacije«. Naslov je zelo zanimiv in upam, da bom s svojim razmišljanjem in pisanjem dosegel tisto, kar nam je predmet medijska etika vcepil. To je pregled dejstev, sklicevanje na kodekse in ostala pravila, ki naj bi veljala v medijih in na koncu tehtanje. Tehtanje dejstev, tehtanje stališč, da pridemo do karseda objektivnih in nepristranskih rezultatov.

Kot sem že zgoraj zapisal, problemi na prvo žogo ne izgledajo zakomplicirani, kot morda tudi naslov našega eseja ne, vendar se s podrobnejšo analizo in zadostnim znanjem stvar hitro spreobrne v globoka razmišljanja, ki vodijo (ponavadi) do pozitivnih zaključkov. Družbeno poslanstvo medijev in pasti komercializacije so zapisane v razmišljanjih spodaj.

Esej: Družbeno poslanstvo medijev in pasti komercializacije

Uvod

Študij medijskih komunikacij je naravnan tako, da skozi celoten proces študija ugotavljaš kaj so mediji, kakšna je njihova vloga v družbi, kako mediji delujejo, kaj so nacionalni kaj komercialni, itd. Že v zelo zgodnji fazi študija dobiš drugačno predstavo o medijih, kot si jo ustvaril do tedaj. Mediji so mi pred študijem predstavljali zgolj vir informacij in to je bilo vse. Prihod na fakulteto in izbrano smer pa mi je dal čisto nove poglede. Medijski aparat je zelo kompleksna stvar, ki deluje na osnovi zakonov, kodeksov, dogovorov, sporazumov… Ko dojamemo zakonodajo, kodekse, pravila, vidimo, kako mediji delujejo, kje so omejeni, kaj lahko počno in kaj ne. Vse skupaj pa predstavlja skrbno načrtovano in skozi desetletja, stoletja izoblikovano vlogo. Vlogo, katera loči medije od vsake druge vloge in jim da specifičnost. Bolj, ko spoznavamo zakonitosti medijev in njihovega delovanja, bolj nam je jasno, da so stvari okrog delovanja medijev zmeraj bolj komplicirane in kakor hitro stvari postanejo komplicirane, takoj zahtevajo podrobnejšo analizo.

Komercializacija je beseda, ki ne izgleda, kot da potrebuje podrobno analizo, vendar prav ta beseda spada v koš medijskega besedišča in kot vsaka taka zahteva analizo.

Komercializacija  (s poudarkom na nacionalni televiziji kot javnem servisu)

Preden začnemo razmišljati in pisati o komercializaciji, povejmo kaj beseda komercializacija sploh pomeni. Beseda je v SSKJ razložena takole: »Uvajanje trgovskih, trgovinskih načel v kaj«. Kaj to pomeni? Kaj so trgovska načela? Trgovska načela niso čisto nič drugega kot želja, nagon po večjem dobičku in zaslužku. Trgovina ima velik trg in vse na tem trgu se vrti okrog denarja in zaslužka. Več prodaš oz. več potrošniki kupijo, več zaslužiš. Pomeni, da si bogatejši, da si konkurenčno močnejši, da so tvoji izdelki prepoznavnejši, da so izdelki v očeh kupcev kvalitetni in vredni zaupanja ter nakupa. Vse to so karakteristike tržno prepoznavne firme in posledično tržno prepoznavne blagovne znamke, ki si jo je podjetje pridobilo s kvalitetnim oglaševanjem in npr. z nizko ceno kvalitetnega izdelka oz. kvalitetne storitve. Torej, podjetja, firme, izvajalci del, itd. vsi so del trga za katerega je značilno povpraševanje (v domeni tistih, ki zahtevajo izdelek oz. storitev) in ponudba (v domeni tistih, ki izdelke, storitve ponujajo). Trg stoji na temeljih povpraševanja in ponudbe. Kakor hitro pa uvedemo pojma povpraševanja in ponudbe, pa ne moremo več mimo pojma konkurence. Kaj je konkurenca?

Konkurenca se pojavi takoj, ko se pojavita najmanj dva, ki ponujata iste ali podoben izdelke oz. iste ali podobne storitve.

Primer konkurence: Podjetje A prodaja izdelek po ceni 15EU in da dve leti garancije na izdelek. Podjetje B prodaja isti izdelek za 14EU, vendar ne da garancije na izdelek. Jaz, kot potrošnik oz. potencialni kupec, se bom najverjetneje odločil za ponudbo podjetja A, saj je ponudba boljša. Izbiral sem med konkurenti na trgu in se odločil za optimalnega ponudnika oz. ponudnika, ki mi lahko ponudi najboljšo rešitev, najugodnejšo ceno oz. najkvalitetnejši izdelek za katerega (v našem primeru) jamči z garancijo.

Torej, konkurenca na komercialnem trgu obstaja in boj med konkurenti je izrazit. Borijo se (sploh v času recesije) za vsako stranko posebej, vsaka stranka jim pomeni morebiten vir zaslužka, vsaka stranka je občudovanja vredna in se do nje obnašajo karseda prijazno in previdno. Morebiten padec kvalitete ponudbe oz. višanje cen, lahko pomeni za firmo kolaps, če se zadeve ne lotijo skrajno previdno in zelo načrtujoče. Premik od standardov, ki jih nekdo zagotavlja z dolgoletno tradicijo je lahko za določeno firmo, podjetje poguben (dilema v primeru Guariden-a – prehod na tabloidno izdajo ).

Konkurenca je tista, ki ustvarja komercialni trg. Konkurenca je tista, ki lahko nekoga pahne na rob obstoja. Konkurenca je tista, ki določa kaj je na trgu aktualno in kaj je že zdavnaj »out«. Konkurenca je tista, ki določa cene. Konkurenca je tista s pomočjo katere se uravnavajo standardi. Konkurenca je bog. Odsotnost konkurence pa predstavlja monopol določene firme oz. podjetja, kar pa za potrošnike predstavlja skok nazaj oz. gremo iz dežja pod kap (s slabega na slabše).

Konkurenca pa se ne pojavlja samo na trgu materialnih dobrin oz. storitev. Konkurenca se pojavlja tudi med ponudniki vsebin, med ponudniki informacij. In mislim, da je konkurenca na tem mestu, v tem stoletju (doba informacij, informacija več vredna kot katerikoli izdelek) najmočnejša.

Medijsko lastništvo

Mislim, da je pravi čas (če smo že govorili o konkurenci in trgu), da prekinemo načeto debato in se usmerimo v lastništvo medijev, ki je pomembna za naprej.

Kaj je lastništvo medijev? Vsi poznamo primer iz Italije in njihovega kontroverznega premiera Berlusconi-ja. Primer tamkajšnjega dogajanja je primer, ki nazorno ponazarja medijsko lastništvo in moč, ki jo ima premier nad mediji in medijskimi vsebinami. Pomeni, da izvaja neke vrste cenzuro, in da medije istočasno izkorišča, da si nabira politično moč oz. politične točke. Kdor pa ima v lasti medije ima v lasti ljudstvo in posledično ima veliko moč. V zgodovini ljudje prihajali do medijskega lastništva z odkrito podporo elitnih političnih strank (iz knjige Sandre B. Hrvatin, Lenarta J. Kučić in Brankice Petkovič Medijsko lastništvo).

Evropska unija sprejela direktivo, ki bi naj omejevala koncentracijo medijskega lastništva zaradi svobode tiska. Zakaj svobode tiska? Zato, ker lahko lastniki (kot zgoraj omenjeni Berlusconi) narekujejo medijske vsebine, kar pa krši načelo svobode tiska. Svoboda tiska pa je tesno povezana s svobodo govora, ki je ustavna pravica (39. člen ustave RS – svoboda izražanja). In na tej točki se začnejo mešati zakoni, ki so v interesu države (vodilni imajo moč in želijo prekrivati določene informacije) in zakoni, ki so v interesu posameznika (svoboda govora ustavna pravica). Vedno so se kresale iskrice okrog svobode govora in medijev. Vedno je bila svoboda govora v medijih na nek način okrnjena s strani zakonodaje. Zakonodaja pa je v rokah tistih ljudi, ki so kreirali oz. pisali ustavo, kjer je svoboda govora temeljno načelo. Torej lastniki medijskih korporacij so tisti, ki pišejo zakone. Sledi sklepanje, da so hkrati lastniki medijev in kreatorji zakonodaje, zakonodaje, ki dirigira obnašanje medijev in zakonodaje, ki dirigira obnašanje ljudi. Pride do paradoksa oz. do izjemno močnega lastništva medijev s strani peščice vodilnih, ki vlečejo vse niti našega življenja. Določajo kaj se bo bralo, kaj se bo gledalo, kaj je zanimivo za javnost, preko medijev podpihujejo skrajni patriotizem, selekcionirajo vsebino, prikrivajo informacije… Skratka, manipulirajo z ljudstvom. Kot je nekdo, nekoč rekel, da je religija opij za ljudstvo, so sedaj množična občila tista, ki kontrolirajo oz. so »opij« za ljudstvo, saj je preko njih reflektirana miselnost vladajoče manjšine. V takšnih skrajnih primer (Italija npr.), je težko reči kaj je javni interes, saj ga tudi nacionalni medij ne izpolnjuje oz. zagotavlja, če pa je v medijih (posledično v glavah posameznih personov) tisto, kar je v glavah elite. Medijsko lastništvo ima dolgoročne posledice.

In ne samo, da ima ta elita v rokah medije, v rokah držijo niti gospodarstva oz. imajo vsaj interes v gospodarstvu in raznih gospodarskih panogah. V gospodarstvu pa delajo oz. so zaposleni ta isti ljudje, ki berejo medije, ki so morda v rokah njihovih šefov. Torej se ista miselnost, ki jo posameznik dobi preko medijev, širi še na delovnem mestu. Posameznik je v začaranem krogu manipulacije, ki ga uravnava oz. vodi isti človek. Govorimo o močnih posameznikih, ki igrajo tako, da mi plešemo po njihovih ritmih.

Takšnih primerov je, gledano globalno, veliko. Za Slovenijo si niti ne upam trditi (Glede na vse afere, ki smo jih spremljali zadnje čase – Baričevič). Lahko pa trdim, da je Slovenska nacionalka še dokaj samostojna organizacija in jo od vlade loči zakon (kljub nekaterim kritikam, da javni medij RTV-SLO ni več javen, ampak državen – razlika bistvena).

Slovenija ni izjema, kar se tiče primerov lastninjenja. En takšen primer je časopis Delo (Infond Holding – opisano v prej omenjeni knjigi). Delo je največji izdajatelj oz. ima največjo medijsko naklado (10 milijonov izvodov na mesec). Lastništvo se kaže v tem, da so ti isti lastniki prisotni na medijskem in gospodarskem trgu ter so tesno povezani s politiko.

Obstajajo tudi mediji, globalno gledano (BBC, Guariden), ki delujejo izključno v dobro javnosti in težijo k zagotavljanju javnega interesa. Takšnih je s prihodom komercializacije vedno manj. So pa. In ti, ki so, so toliko bolj pomembni za ljudstvo. Gre za peščico intelektualcev, ki ne sledijo slepo avtoritetam (lastnikom medijev npr.), ampak preverjajo informacije in težijo k analizi in preiskavi spornih medijskih dogodkov. Takšni ljudje ponavadi delujejo v neodvisnih medijskih organizacijah. In takšne organizacije uživajo močno zaupanje peščice ljudi, ki se ne pustijo voditi in nimajo črednega nagona. Ti ljudje so vedno bili sila, ki je delovala protivladno, uporniško in pravično, ko je to bilo najbolj potrebno. Čas za te močne posameznike, ki ne delujejo v okviru komercializacije in težnje po čim večjem dobičku oz. zaslužku, bo kmalu nastopil, saj se že pojavljajo medijski konglomerati, katere vodijo ljudje s skoraj neomejeno močjo in se imenujejo »tajkuni«. Te »tajkune« bo potrebno razbiti, premoženje in moč pa racionalno razdeliti med množico (aktualna parlamentarna tema – delitev premoženja med delavce), saj se že vse skupaj približuje nekemu absolutizmu. Absolutizmu v gospodarstvo in absolutizmom v  medijih. Neomejena moč. Neomejena moč v rokah posameznika pa se je v zgodovini pokazala kot ne-dolgotrajna rešitev.

Z idejo neodvisne medijske organizacije so se razvile razne novinarske organizacije. Pod neodvisne spada tudi raziskovalno novinarstvo. V novinarskih organizacijah, ki ne čutijo pritiska kapitala je možno marsikaj doseči in ti so še edini pravi »psi čuvaji«. Poslanstvo oz. fundamentalna funkcija medijev je pri takšnih organizacijah najbolj vidna oz. delujoča. To so pristni mediji (zavestni novinarji, ki izpolnjujejo svojo poklicno dolžnost), ki iščejo resnico, kljub nenehnim pritiskom kapitalistov oz. močnih avtoritet, močnih posameznikov (primer New York Timesa in pentagonskih poročil ).

Lahko zaključim, da je na svetu še zmeraj veliko takšnih novinarjev, katerim glavni cilj je iskanje resnice in karseda objektivno poročanje. Komercializacija in z njo povezan kapital pa s seboj nosita pasti (teletabloidnost in »kramljajoč diskurz« npr.), ki lahko zamajajo še takšno tradicijo kot je medijska (objektivnost in resnica v poročanju). Torej, lastništvo gre z roko v roki s komercializacijo. Povedano drugače, lastništvo medijev in vedno večja težnja po dobičku je povod za vedno večjo komercializacijo.

Komercializacija  (s poudarkom na nacionalni televiziji kot javnem servisu – nadaljevanje)

Pa se vrnimo na ponudnike vsebin, ki smo jih omenili pred medijskim lastništvom.

Kdo torej so ponudniki vsebin oz. tisti, ki javnost, družbo zalagajo z informacijami. Odgovor je sila preprost in ga pozna že skoraj vsak osnovnošolec, upam trditi, da ga pozna vsak srednješolec. Tisti, ki zasipavajo ljudstvo z informacijami, so mediji. Mediji vseh oblik. Vsi možni mediji nam dobesedno vlivajo v glavo informacije, v glavo nam vlivajo informacije vseh vrst (trend: naravne katastrofe, vojne, lakota,… komercialne teme), v glavo nam vlivajo informacije preko vseh možnih načinov (digitalizacija ima pri tem pomembno vlogo, saj je enkraten način, da vključimo vse načine posredovanja informacij – vsi mediji težijo k čim večji digitalizaciji, ta pa vodi v komercializacijo), glava je polna raznih informacij. Mediji nas dejansko bombardirajo.

Kdo pa so ti zlovešči akterji informacijskega trga z imenom mediji? Mediji, enostavno povedano, so tisti, ki zbirajo novice in jih preko medijskih aparatov (časopis, radio, televizija, internetne strani, ki so informacijskega značaja…) posredujejo javnosti. To je zelo groba definicija, ampak drži za vse medije. Splošna definicija medijev je tudi ta, da predstavljajo četrto vejo oblasti (zraven izvršne, zakonodajne in sodne). Tej četrti veji oblasti se reče »vloga psa čuvaja« (ki pa je s komercializacijo vedno manjša). To pomeni, da imajo mediji nek navidezen nadzor nad početjem vladajoče koalicije. Mediji držijo vlado na distanci, da nebi šla preko svojih pristojnosti tako, da poročajo o njej na dnevni ravni, da razkrivajo spletke, ki se dogajajo v parlamentu oz. med posameznimi politiki, da raziskujejo afere, da so s pomočjo medijev določeni dobili naziv »javna osebnost«, ki ima določene zakonske obligacije do družbe, itd. Ta vloga medijev je za družbo izredno pomembna.

Če pa se malo poglobimo v medije vidimo, da take preproste definicije obveljajo do neke mere oz. da veljajo za medije nasploh. Mediji imajo precej bolj kompleksno strukturo in zahtevajo analizo.

Da ne bom dolgovezil in ovinkaril, bom kar povedal osnovno delitev medijev. Mediji se delijo na komercialne in javne servise. Za vsakega od njih veljajo posebna pravila in posebni predpisi. Ločnica med njima je popolnoma znana in jasno definirana. Od ZDA do VB do Japonske (najbolj znani in močni medijski sistemi) je v rabi ta ločitev in se med državami specifikacije za določeno smer (komercialni, javni) dosti ne razlikujejo.

Močni javni RTV servis BBC, ki deluje v Veliki Britaniji in ima dolgoletno tradicijo, je zgled marsikateri nacionalni javni RTV hiši. BBC je sinonim za verodostojno poročanje, za elitne novinarje, za ekskluzivne zgodbe (kritika, da BBC ne poroča več ekskluzivnih zgodb zaradi komercializacije) in še bi lahko naštevali.

Javni servis kot je BBC se izključno financira iz pobiranje naročnine (nekateri trdili, da bi bilo bolje privatizirati BBC), katere višino določi vlada (veliko polemik okrog določitve višine naročnine). Po zakonu pa je to tudi vse, kar vlada določi. Pomeni, vsakšnokoli vmešavanje s strani vlade bi lahko zamajalo temelje BBC, ki trdno stoji za tezo, da njihovi novinarji poročajo karseda objektivno in navajajo dejstva. Vmešavanje politike pa bi lahko vneslo pristranskost, subjektivnost, neverodostojnost in slej kot prej bi BBC izgubil tisto, kar je gradil skozi desetletja.

Torej javni RTV servisi se financirajo iz naročnine (večina). Slovenski javni RTV servis se financira iz naročnine, iz tržnih dejavnosti, iz sredstev državnega proračuna in iz sponzoriranja ter drugih virov, ki so v skladu z zakonom in statutom (zakon o RTV Slovenija).

Komercialne televizije pa se financirajo izključno iz oglasov. Vsa strategija temelji na oglaševanju in pridobivanju sponzorjev oz. donatorjev.

Razlika pa ni jasna samo glede financiranja. Razlika je že v osnovnem konceptu medija (komercialen VS javen). Osnovni koncept komercialnega medija je težnja po čim večjem dobičku (povezano z lastništvom), koncept javnega medija je informiranje in izobraževanje. Komercialni medij naslavlja uporabnike, medtem ko javni državljane. Razlika se kaže tudi v dojemanju regulacije. Komercialni medij se vmešava v delovanje trga, javni poskuša zaščititi javni interes. Če gremo dalje, najdemo razliko tudi pri odgovornosti. Komercialni odgovarja lastnikom, javni državljanom oz. javnosti. In še zadnja pomembna razlika je ta, da mediji merijo uspeh. Mera za uspeh pri komercialnem mediju je dobiček, pri javnem mediju pa je mera za uspeh ali so zadovoljili javni interesa ali ne.

Zgoraj zapisane lastnosti posameznega medija obveljajo pri vseh vrstah medijev. Naj se gre za časopis, radio ali televizijo (trije najbolj klasični). Pa se skoncentrirajmo oz. osredotočimo na televizijo. Na slovenski javni RTV servis.

Radio – televizija Slovenija je edini javni mediji v Sloveniji. Beseda javni za seboj vleče določeno odgovornost, ki jo mora RTV SLO sprejeti in se je držati. Kriteriji, ki sem jih opisal zgoraj in veljajo za javne medije, prav-tako veljajo za nacionalno RTV SLO. Javni RTV servis ima poslanstvo, da zadovoljuje javni interes. Javni interes pa je precej kompleksna stvar.

Javni interes se kaže v ljudeh oz. javnosti. Javnost je namreč tista, ki določa kaj bo njej zanimivo, katere vsebine bo spremljala in katerih ne. Pojavi se problem. Nek del prebivalstva raje spremlja filme kot dokumentarne oddaje, drugi morajo zadovoljiti potrebo po kulturnem udejstvovanju, eni morajo zadovoljiti potrebo po nacionalnem udejstvovanju (po zakonu zaščita slovenskega jezika), spet drugi čutijo potrebo po zabavi, čuti se tudi potreba po verodostojnem poročanju… itd. Vse to je del javnega interesa, ki ga mora javni RTV SLO zagotavljati.

RTV SLO je prva med enakim (drugi mediji bi tudi naj bili pluralni), ki bi naj zagotavljala pluralnost. Ta se kaže predvsem v demokratičnosti medija, demokracija pa je prvo načelo moderne post-socialistične družbe (1.člen ustave RS: Slovenija je demokratična republika). Kot vse drugo je tudi pluralizem nek del javnega interesa (uredniki se sami odločajo o vsebinah, ki bodo objavljene – komercializacija vpliva na novinarje, urednike…).

Kot smo opazili je zagotavljanje javnega interesa precej zahtevna naloga. Za pozitivno opravljanje te naloge je potreben velik aparat. Pomeni, da mora javni RTV servis zaposlovati veliko število ljudi (primer prisilnega odpuščanja pri BBC zaradi finančne krize). Potrebujemo veliko novinarjev, urednikov, AV tehnike, raznih uslužbencev, pripravljati moramo veliko vsebin, delati selekcije med temi vsebinami, tehtati kaj je pomembno in kaj ne, itd. Vse to predstavlja velik finančni zalogaj, ki ga je potrebno kriti (Financiranje RTV SLO je razloženo zgoraj – oglaševanje RTV SLO je jasno definirano v ZMED). Predstavlja pa tudi neko mejo. Zakaj? RTV SLO ne mora objavljati poljubnih vsebin, ker mora zagotavljati javni interes. Navsezadnje smo mi (javnost) tisti, ki plačujemo prispevke. Z zagotavljanjem javnega interesa pa ne pade kvaliteta ponujenih vsebin, ampak večinska nezainteresiranost oz. manjšinska zainteresiranost za te ponujene vsebine. Vse to pa vodi k zmanjšanju gledanosti javnega, nacionalnega TV servisa (komercializacija, v tem primeru, zmaga). Res je, da RTV SLO ponuja raznolik program, kjer se najde za vsakogar nekaj. Toda ta nekaj je na vrsti mogoče enkrat na teden al še redkeje. Narava javnega servisa je pač takšna, da zagotavlja pravo mero športa, pravo mero kulture, pravo mero poljudno znanstvenih in dokumentarnih oddaj, pravo mero filmov (evropske in hollywood-ske produkcija – komercialni ponuja več hollywoodskih vsebin, saj so te popularnejše à popularnejše pa pomeni dobiček) in pravo mero informacijskih oddaj. Za vse to je potrebno najti prostor v programski shemi, ki pa je, normalno, časovno omejena. Problem se pojavi tudi pri zagotavljanju kvalitetnih programskih vsebin, ki so, ali povezane z drago produkcijo ali z dragim nakup avtorskih pravic. Del vsebin javni RVT servis zagotovi z lastno produkcijo, del pa z nakupom.

Z zgornjega odstavka je razvidno, da je za zagotavljanje javnega interesa (glavno vodilo javnega RTV) precej težka naloga. Naloga pa postane toliko težja, ko se na trgu (v SLO pred letom 1994 konkretnega TV trga ni bilo) pojavi konkurenca, in sicer konkurenca v obliki komercialnega medija. V našem primeru komercialne televizije.

Nacionalna TV SLO do leta 1994 skorajda ni poznala konkurence. Bili so glavni akterji na takratnem šibkem TV trgu. Televizijska produkcija ni bila razvita in število ponujenih tv vsebin je bilo nizko. Po televiziji se je gledalo tisto, kar je RTV SLO predvajal. Zakaj? Ker so drugi programi bili tehnološko, vsebinsko in finančno daleč za »nacionalko«. Celotna nacija je bolj kot ne spremljala prvi in drugi program. Nacionalna TV niti ni imela težnje po napredku, niti je ni rabila. Gledalo se je tisto, kar so predvajali.  Leta 1995 se na slovenskem tv medijskem trgu spremeni vse.

Leta 1995 pride na slovenski televizijski trg POP TV z dnevno-informativno oddajo 24UR. Nacionalna televizija v POP TV-ju ni videla nobene grožnje. Za njih so bili le še ena komercialna televizijska hiša, ki bo meša štrene na komercialnem trgu. »Naš trg ni komercialen trg«, so govorili v nevednosti. Toda POP TV je hitro začel širiti svoje veje in iz nedolžnega semena je hitro zraslo močno drevo. Drevo, ki je čez čas v svoji senci skrilo nacionalno televizijo. Ponos in nedotaknjenost nacionalke sta hitro bila okrnjena. Kar se je včasih zdelo za nemogoče, v domeni sanj in fantazije, se je iz dneva v dan stopnjevalo in raslo. Komercialna televizija je sčasoma premagovala nacionalno na vseh področjih. POP TV je s svojim inovativnim pristopom, dodelano celostno podobo (letos spremenili shemo dnevno informativne oddaje 24UR in ponudili vsebine v HD resoluciji), zanimivimi filmi, z nadaljevankami, ki so te pritegnile in pustile v pričakovanju novega dela, z nekim, do tedaj, nam neznanim načinom poročanja (amerikanizacija), praktično z vsemi komercialističnimi žavbami, kar so jih premogli, izpodrinil nacionalno televizijo. Javno televizijo je premagal tudi tam, kjer se je zdela najmočnejša. V informiranju. POP TV-jova dnevno-informativna oddaja 24UR je premagovala nacionalkin Dnevnik na vseh področjih, ki se dotikajo informativnih oddaj (npr. prestop karizmatičnega voditelja Matjaža Tanka iz nacionalke na POP TV). Premagovala jo je tudi na področju zabavnih oddaj. Z oskarji nagrajeni hollywoodski filmi so se začeli pojavljati dosti prej na POP TV kot na nacionalnem programu. Skratka, za nacionalno televizijo je to bil velik šok. Znašli so se v dilemi, ki jo je potrebno rešiti. Znašli so se v dilemi, razcepu med komercialnim in javnim TV servisom. Želeli so vrniti gledanost, ugled ter ponos, ki je krasila RTV SLO vse od sredine šestdesetih let. Komercialne medije je bilo potrebno dohiteti (morda prehiteti) in jim (kljub nasprotni naravi) konkurirati.

Slovenski javni servis in tudi ostali po svetu, so v komercialnih medijih sčasoma videli močnega konkurenta. Toda zakaj? V čem je prednost  komercialnih medijev?

Komercialni mediji so privatne družbe, katere so v rokah velik kapitalistov, ki ne odgovarjajo družbi z zagotavljanjem javnega interesa, ampak s ponujanjem takšnih vsebin, ki so všeč večini. Sproti se delajo meritve gledanosti (Primer: POP-TV prehitel prvi in drugi nacionalni program po gledanosti, kmalu Kanal A prehitel drugi program in bil na tretjem mestu), in če neka vsebina, ki se nahaja v programu ne izpolnjuje prej določenih zahtev (prag pokritja gledanosti npr.), jo hitro ukinejo in v tisti termin (tudi oglaševalski termini finančno rangirani – Prime Time) vstavijo nekaj, kar bo splošno zanimivo oz. bodo gledalci kazali splošni interes. Več takšnih primerov smo lahko videli na POP TV (Super POP, Lepo je biti milijonar…). POP TV in ostale komercialne televizije lahko s programsko shemo zelo manipulirajo, medtem, ko je pri javnem RTV servisu takšno početje oteženo, zaradi (ničkolikokrat omenjenega) javnega interesa.

V ZMed (zakon o medijih) je jasno definirano oglaševanje komercialne televizije. Oglaševanje je tudi njen glavni vir dohodka, glavna finančna injekcija. S pomočjo oglaševanja si ustvarjajo velike prihodke, velik dobiček (glavno vodilo komercializacije). Kot sem že napisal pa je financiranje javnega RTV servisa določeno in z določenim, definiranim financiranjem, težje ustvarjaš dobiček Sicer pa poslanstvo javnega RTV servisa ni ustvarjanje dobička, ampak delovati v interesu javnosti in zagotoviti javni interes (povezano z velikimi stroški). S tem je povezano tudi poročanje novinarjev oz. delo novinarjev.

Če novinar dela na RTV SLO ali na POP TV je med njima razlika. Novinar javnega RTV mora poročati skladno z normami novinarskega kodeksa (pravtako vsak ostali novinar) in skladno z normami kodeksa RTV Slovenija. Pravila so jasna. Objektivno, verodostojno poročanje osnovano na dejstvih (zgled BBC). Od številnih prispevkov, ki se jih naredi na dnevni ravni, se dela selekcija kaj bo objavljeno na televiziji. Prednost imajo tisti prispevki, ki so za javnost relevantnejši (javna RTV) in ne tisti, ki predstavljajo »trač« informacije oz. »trač« novice, ki so lahkotne za razumevanje in namenjene hitremu prebiranju. Morda ti prispevki oz. te informacije tudi ne zanimajo večine, ampak so pa pomembnejši z enega drugega vidika.

V ZDA je bila narejena raziskava. Raziskovali so kako in koliko ponujene informacije vplivajo na posameznika. Raziskava je pokazala, da javni servis res ne dosega takšne gledanosti kot komercialni, vendar s tem, kar ponuja, bolj vpliva na ljudi. Ljudje na informacije pridobljene iz javnega servisa reagirajo drugače. Zaradi takšnih in podobnih raziskav se je javni RTV servis odločil, da ne bo poskušal konkurirati komercializaciji (v smislu komercializacijske konkurenčnosti), kot sem zapisal zgoraj, ampak bo nadgradil in izpilil svoje poslanstvo do meje, da bo lahko normalno stopal v korak z močnimi komercialnimi RTV hišami.

Torej informacijam iz javnega RTV servisa lahko zaupamo, saj vemo, da se nad novinarji ne vrši takšen pritisk kot se to dogaja v komercialnih medijih. Selekcioniranje novic pri javnem mediju poteka jasno in v skladu z javnim interesom (Pri BBC-ju tako zaupajo novinarjem, da novinarji določijo kaj gre v javnost). Pri komercialni televiziji pa lahko pride do nesoglasja interesov. Novinar je v komercialnem mediju podvržen pritiskom. Pritiskom s strani kapitalistov, bodisi so uredniki pod pritiskom kapitalistov in ti izvajajo »teror« nad novinarji. Da se vrnem na nesoglasje interesov. Novinar, kot vsak, mora upoštevati novinarski kodeks. Ta ga zavezuje in mu določa poklicno dolžnost. Do nesoglasja interesov pride takrat, ko se mora novinar odločit npr. med službo in kodeksom. Zakaj? Interes vladajočih je, da se neka informacija, ki ni klasificirana kot tajna in s seboj ne potegne zakonske določbe o varovanju tajnih podatkov, prikrije. Novinarski kodeks veli novinarju, da informacijo objavi, ker je le ta pomembna za javnost (7. člen novinarskega kodeksa). Če bo novico objavil kljub prepovedi neke višje avtoritete, bo najverjetneje služno izgubil. Če pa je ne bo, pa bo prekršil kodeks in mu lahko sodijo na častem razsodišču (opisano v uvodu). Novinar pri komercialni televiziji je lahko hitro v dilemi. Veliko teh dilem smo obravnavali pri vajah v sklopu predmeta. Prav-tako je lahko hitro v dilemi voditelj informativne oddaje. Voditelj takšnih oddaj mora vzbujati zaupanje. Zaupanje pa lahko doseže samo s poštenim in verodostojnim poročanjem. Če je pod pritiskom, pa nam lahko ta isti človek laže v oči preko ekrana (gre v živo) in hitro izgubi zaupanje in vero ljudi.

Komercializacija se kaže tudi v vedno večjem pojavu resničnostnih šovov in porastu tabloidnih (trač) tem. Glavni in edini cilj (POP TV npr.) komercialne televizije je (po definiciji) ustvarjanje dobička in dobiček si ustvarja prav s takšnimi oddajami in šovi. Lahkotne vsebine, ki se pojavljajo, so enostavne za razumet in njihovo spremljanje ni težko, saj delujejo na osnovi zabave in komičnih vložkov, ki pa jih je veliko. Zabava, smeh in škandalozne teme  pritegnejo občinstvo. Ljudje se lažje poistovetijo s posamezniki, ki nastopajo v resničnostnih šovih, kot s tistimi, ki vodijo informativne, kulturne ali kakšne druge oddaje z resno tematiko. Raje prižgejo televizijo in gledajo lahkotne vsebine, ki jih ponuja komercialna tv, ker vedo, da bodo zadovoljili potrebo po zabavi, ki jim je mogoče na zahtevnem delovnem mestu bila odvzeta ali so bili za njo prikrajšani. Ne želijo spremljati težkih in resnih tem, morebiti ne želijo slišati resnice, ki jim jo poskuša zagotavljati javni RTV servis (karseda objektivno poročanje). Trik komercialnih medijev je v tem, da z manipulativno naravnanostjo skušajo doseči čim večjo gledanost, večja gledanost jim zagotavlja boljši položaj na trgu, boljši položaj na trgu jim zagotavlja več sponzorskega oz. oglaševalskega denarja (posledično tudi dražji čas oglaševanja), več denarja pa jim zagotavlja še več tabloidnih tem, več hollywoodskih mega spektaklov (denar za nakup avtorskih pravic) in posledično še večjo gledanost ter več denarja… Začarani krog pri komercialnih medijih se ponavlja in s pomočjo dobrega menedžerja raste hitreje kot gobe po dežju.

Toda, da nebi mislili, da je sedaj javni RTV servis ostal pribit na tla in se nahaja v sobi brez izhoda. Javni RTV servis, kot sem že zgoraj omenil, vidi rešitev v ohranjanju tradicije, ki jo je gojili čez leta. Prihod komercialke je res predstavljal šok. Javni servisi so se spopadali z različnimi krizami. Kriza institucije, kriza financiranja in kriza identitete so bile glavne krize skozi katere je šel javni, nacionalni medij. Počasi se stvari normalizirajo in javni servis je komaj sedaj (v času kapitalizma in trga konkurence) dojel svoj pravi pomen. Kljub nekaterim komercialnim tehnikam, ki so se pojavile okrog nacionalne RTV (spletna stran MMC RTV SLO je delno skomercializirana), je ohranila svojo verodostojnost in značaj. Ohranila je tudi svoj delež gledalcev ter ohranja javni interes.

Tudi v tujini morali sprejemati ukrepe, ki slonijo na tehniki komercializacije. Angleški častnik Guardian se še sedaj ni odločil ali bo prešel v tabloidni format ali bo ostal zvest tradiciji časopisnega formata. Časopisni format je velik in neroden. Komercializacija je povod v hiter tempo življenja, hiter tempo pa narekuje kratke, hitro razumljive novičke, ki se nahajajo v tabloidih (Lady, spletni multimedijski centri npr.). Povezava je jasna. Zakaj bi se Guardian sploh ubadal s spremembo formata, če pa je jim je ta format služil dobro dolgo časa?  Odgovor je sila preprost. Zaradi KOMERCIALIZACIJE! Komercializacija jih je privedla tako daleč, da se rešijo okovja tradicije (najtežje izpodrinit angleško tradicijo – veliki tradicionalisti) in sledijo trendom komercializacije, ker jim drugega dejansko ne preostane. Če ne bodo šli v korak s časom, jih le ta lahko povozi in uniči. Naslednji korak pri Guardian-u bo moral biti skrbno načrtovan in izredno premišljen, da se ne ulovijo v kakšno past, ki jih s seboj nosi komercializacija.

Res je, da je komercializacija vplivala na celoten medijski prostor. Toda ni pa v celoti vplivala na nacionalni medij (RTV SLO npr). Nacionalni medij ohranja svojo poslanstvo. Ne pripoveduje zgodb (kot to počne komercialka), ne dramatizira političnih tem (ima z zakonom določeno strankarsko oglaševanje in propagando – zavzame nevtralno pozicijo) in ne predvaja tabloidnih tem v dnevno – informativnih oddajah. Komercializacija javne televizije oz. javnega medija se kaže samo na njihovi spletni strani http://www.rtvslo.si/ in ne v sami programski shemi radia oz. televizije (zabavne oddaje so bile na sporedu že pred prihodom komercializacije). To je tudi logično, saj spletna stran »še ne« spada med tradicionalne medije in kot tak ne rabi striktno upoštevati navodil, ki veljajo za radio ali televizijo. Posledica tega je, da prihaja na spletnem mestu do rahle »teletabloidnosti«. Mislim, da je komercializacija (kar se javnega servisa tiče) tam najbolj vidna.

Po vsem napisanem lahko trdim, da javni RTV SLO, izpolnjuje pričakovanje oz. merila javnega servisa in da jih bo izpolnjeval še verjetno dolgo.

Kot so povedali pri BBC, da jih javnost bolj ceni kot kakega politika, je samo pokazatelj, da ljudje, tako po svetu, kot pri nas, imajo večjo zaupanje v tisto, kar prikaže javni servis kot pove kak politik oz. kot prikaže komercialna televizija (čeprav oglaševalci trdili, da je BBC preveč skomercializirana – spraševali se tudi o smislu obstoja BBC, glede na to da je na trgu veliko število programov – dilema potekala okrog tega ali še sploh naj dajo pravico BBC-ju, da nosi naziv javni medij, itd.). Dokler bo tako, se tudi za prihodnost javnega servisa ni potrebno bati, kljub bombardirajoči se komercializaciji. Res pa je, da je komercializacija tista, ki je javne servise prisilila k spremembam. Morda malim, vendar zadostnim, da je do sprememb prišlo (s pomočjo sprememb pride do sprememb). Zagovarjam pa tezo, ki je bila objavljena v delu, da je verodostojnost pomembnejša od naklade in denarja (kontra komercializaciji). Če se bodo javni in komercialni servisi držali teh besed, se nam za resničnost in preverljivost informacij ni potrebno bati, kljub vedno večji koncentraciji lastništva oz. medijskega lastništva.

Zaključek

Komercializacija DA ali NE? Do neke mere da. Zakaj? Komercializacija s seboj ne prinaša samo slabega in negativnega (kot so mogoče to videli nekateri kritiki v ZDA). Komercializacija s seboj prinaša konkurenco, konkurenca pa trg. Trg pa je pravi mehanizem za razvoj (kvalitetnejše vsebine in neobvezna prisila – »prostovoljni mus« – k kvalitetnejšemu opravljanju dela).

Ko še pojem komercializacija ni bil tako močno zasidran v naših glavah so lahko mediji ohranjali status qou. S prihodom komercializacije to ni več možno, saj v primeru da ga (ohranjajo status quo), ostanejo zadaj in postanejo nekonkurenčni. Nekonkurenčnost na trgu konkurentov pa je prva stopnica na poti v pogubo.

Res je, da so nacionalni medijski servisi na ta način izgubili na moči, vendar se je s pomočjo komercializacije (po mojem mnenju) njihova vloga pokazala v pravi luči. Vloga, da zaščitijo javnost (ohranjajo javni interes ne glede na ceno) pred vse bolj močno komercializacijo in vse bolj močnimi posamezniki, ki to komercializacijo vodijo oz. narekujejo njen tempo. Ta vloga je bila marsikje zapisana, samo upam trditi, da je s prihodom komercializacije in privatizacije dobila vrednost v praksi. Vloga, ki je prej bila na papirju, je sedaj oživela in dobila »materialno« obliko.

Zgoraj sem napisal, da do neke mere podpiram komercializacijo in sem tudi razložil zakaj jo. Dolžan sem razlago zakaj je ne podpiram.

Vsaka medalja ima dve plati. Tudi komercializacija ima dve plati. Pozitivna je opisana zgoraj. Negativna pa je ta, da komercializacija, tako kot kapitalizem nima zgornje meje oz. je navzgor neomejena. Pomeni, da lastniki velikih korporacij, velikih firm s pomočjo kapitala počnejo kar želijo oz. imajo skoraj neomejeno moč. Edini, ki se tej moči upirajo so v prvi vrsti neodvisne medijske organizacije, takoj za njim pa nacionalni medijski servisi, katerih vodilo je že neštetokrat omenjeno objektivno poročanje, resnicoljubnost, nepristranskost in uresničevanje javnega interesa.

Mogoče je edina prava rešitev omenjena v spisih Robert-a W. McChesney-a, kjer pravi, da bi bilo potrebno sprejeti ukrepe, ki bi omejevali komercialo in bi dali možnost demokraciji in demokratičnim institucijam (komercializacija preizkuša meje demokracije), ki je s prihodom kapitalizma, privatizacije, komercializma, močnih posameznikov (ki jih ustvarja komercializem) zmeraj bolj pod vprašajem (tesna povezanost pluralizma in demokratičnega poročanja).

Na tej točki bi dodal samo še to, da se s predlaganimi rešitvami, ki jih je podal McChesney (močnejša finančna podpora javni televiziji…) strinjam. Zakaj? Nacionalni medij je tisti, ki navzven kaže našo kulturo in nas reprezentira. Je našo ogledalo, reflektira našo kulturo, nas opominja kdo smo in kam gremo (komercializacija je del globalne kulture, saj so komercialni programi naravnani identično). Zato je toliko bolj pomembno, da ga ohranimo, vzdržujemo in negujemo po naših najboljših močeh.

Komercializacija je trenutni trend, ki ima tako svoje prednosti kot slabosti. Sedaj je tukaj in jo moramo sprejeti, karseda oceniti in analizirati. Če se bo izkazala za nepravilno potezo, bo odšla tako hitro, kot je prišla. Nič ni večno, tudi komercializacija ne. Je pa res, da sedaj obvladuje svet, da je akter dogajanja in akter ljudskega mišljenja. Tako je in mogoče bo tako tudi ostalo. Vse je vprašanje časa…

  • Share/Bookmark